V teh dneh, ko se Slovenija, ko se svet bojuje s koronavirusom, je težko ostati na distanci. Pa ne socialni, ta je nujno potrebna, a več o tem v nadaljevanju.

Zajadrali smo v novo leto (celo v novo desetletje) … in v nove novoletne zaobljube. Obljubili smo si, da bomo shujšali, več telovadili, da bomo prijaznejši, da bomo dokončali vse odprte projekte, ki so ostali od lanskega leta, itd. In če smo iskreni, nas večina tega ne bo izpolnila: hitro smo prezasedeni, odločimo se, da nam vse skupaj krade preveč časa, ali pa se sprašujemo, kaj za vraga smo razmišljali, ko smo se odločili, da se v novem letu naučimo igrati trobento … Bla, bla, bla!

NAPREJ! To je napis na moji pisalni mizi, to je ozadje na mojem pametnem telefonu. Spremlja me v različnih življenjskih obdobjih in služi kot osebna maksima, saj je moj cilj, da v življenju rastem, napredujem ter pridobim več znanja in spretnosti na čisto vsakem življenjskem področju.

Dandanes so smučišča razvejani konglomerati najrazličnejših objektov, storitev in ponudb. Obdali smo jih z luksuznimi apartmaji, z dragimi, a pogosto povprečnimi restavracijami, prekrili smo jih s spletnimi kamerami in kočami, ki spominjajo na skrivališča zlobcev iz filmov Jamesa Bonda … In najhuje, dovolili smo, da so se cene smučarskih vozovnic povzpele strmo v nebo, na preko oderuških 100 evrov na dan.